NA LOVU ZA MAESTRALOM

Rus, ki je bil Slovenec

Začelo se je s sobotnim jutranjim obvestilom o nesreči ruske posadke, ki je ob tretji uri zjutraj ob izplutju iz marine v bližini Splita trčila z ribiško barko. "Samo da niso bili spet Slovenci," smo si oddahnili. Precej pogosto so bili naši državljani v zadnjih letih udeleženi v pomorskih nesrečah na Jadranu. Kot pomorci smo pri Hrvatih zato na precej slabem glasu. "Ludi Slovenci" so kot jadralci zmeraj dobrodošli na privezih, ki so jih na hrvaških otokih in ob obali postavili podjetni gostilničarji. Dalmatinske fešte ob mizah, polnih rib, školjk in rakov, so vse po vrsti nepozabne. A na morju bi si Hrvati pri Slovencih želeli še kakšno izkušnjo več. Pa pameti in treznosti nam občasno tudi zmanjka.

Kar razumem, da si je Armano (Zekan), ki je bil zadolžen za našo regato, oddahnil, ko je slišal za sobotno vremensko napoved. Še več. "Zelo sem bil vesel vremena," je zvečer razlagal v restavraciji marine: ob pečeni jagnjetini, mladi čebuli in rdečem vinu. Takrat je bilo vseh devet jadrnic Bavaria 46, ki so sodelovale na regati, zopet varno privezanih na pomolih. Proti jutru je tudi postalo jasno, da tisti nespretnež, ki je s 15-metrsko jahto Elisabeth trčil v primerno osvetljeno ribiško barko, ni bil Rus, pač pa 52-letni slovenski državljan. Z 1,3 promila alkohola v krvi.

Kdo se je odločil prav?

A še zdaleč ne drži, da bi bili Krmarjevi poveljniki posadk (skiperji) neizkušeni jadralci. Saj se jih večina po morjih potika že dvajset let. Na eni barki je bilo običajno več skiperjev; takih mož, ki so sposobni samostojno upravljati barke in imajo to zapisano tudi v veljavnih dovoljenjih. Kar je sicer lahko tudi oteževalna okoliščina. Ko gre za odločitve, ima skoraj zagotovo vsak svojo teorijo. Kljub temu pa bojazni, da bi kdo med krmarjevci šel po poti tistega 52-letnega slovenskega državljana, ki je trčil v ribiško kočo, na naši regati ni bilo prav nobene. Ko se je večina posadke sicer za kratek čas znašla v morju, je bilo to le za osvežitev, za popestritev. Da so bili hitro iz vode, pa gre pripisati vsega 15 stopinjam, kolikor jih je v soboto imelo morje.

Posadke so se na regato zelo dobro pripravile. Ni mogel kar vsak sedeti pri vitlu (vinča po mornarsko), vzeti navijala (manice) ali vleči vrvi. Pa za krmilo so pošiljali samo člane posadke, ki imajo najboljše občutke za "mehke obrate" v vetru. Take, ki vedo tudi, kako je treba jahati valove. Ko pa je šlo za nastavitve jader (trimanje), so kapetani tako zaupali le sebi. Takrat smo videli, kaj za mornarje pomeni: balast.

Samo da v soboto na morju pred Splitskimi vrati večino tega znanja ni bilo mogoče pokazati. Morje se je spremenilo v olje, vetra dolgo ni bilo nobenega. In tisto, kar je bilo morda logično, se je tudi izkazalo za napačno izbiro. Pet minut pred deseto uro, ko je bil ob izhodu iz Kaštelanskega zaliva - ob otoku Čiovo - napovedan start, so motorji utihnili. Do petih popoldan, ko je bilo regate konec, so nekaj veljala samo še jadra. Nosilci nacionalne trofeje najhitrejšega iz lanske podobne regate so se odločili za drugačno taktiko kot večina udeležencev regate. "Mi gremo proti Šolti, iskat maestral," je sporočil Marjan (Ekert), kapetan lanskih zmagovalcev med Krmarjevimi posadkami, na kateri je bil tudi vaš poročevalec. Za dobro izbiro ga je pohvalil glavni sodnik regate (Armano), posnemali sta ga še dve posadki.

Nekateri smo prehitro začeli slaviti

Drugi so se prepustili šibkemu vetru, ki jih je nosil nižje proti Sutivanu na Braču. Po prvi uri nam je dobro kazalo. Maestral, popoldanski spremljevalec lepega vremena na Jadranu, smo zajeli prvi. Ko smo kmalu potem dohiteli ubežnike, smo razdelili prve pločevinke piva. A Pozejdon in Eol nista bila prav dolgo naša zaveznika. V poldrugi uri brezvetrja smo povsem izpadli iz boja za zmago. Otok Mrduja, skrajna točka naše regate, je bil neznansko daleč. Tekmeci so že zaokrožili okrog njega in so se že vračali proti Splitu, ko smo končno tudi mi na našem delu morja dočakali prve sunke burje. "Lepo vas je bilo gledati, kako se trudite za nami," je po tekmi razlagal Davor (Šoštarič). Žal mu mi nismo mogli zabrusiti nazaj: "Lepo vas je bilo videti v hrbet." V jadralskem žargonu na ta način opisujejo poraze na regati.

Ko razmere opisujem kot stranski opazovalec, če torej ne bi bil vpleten v tekmo, bi verjetno ugotovil, da se je v resnici vse lepo izteklo. Zmagovalni posadki je poveljeval predsednik kluba in spodobi se, da je na vrhu klubske hierarhije najboljši, najhitrejši. Tekmovali sta tudi dve moštvi iz Avstrije, ki sta jima pripadli tretje in peto mesto. Krmarjevci so se tudi po tej plati izkazali kot dobri gostitelji. Niso jim dali vsega, vendar nikogar niso ponižali. Dve posadki sta nad regato obupali; v brezvetrju sta pobrali jadra, vključili motorje in se prestavili v cilj. Kjer so potem uživali v pravem boju za zmago. Štiri posadke so v cilj prikrmarile zelo izenačene, odločale so minute. Zadovoljen je bil tudi Andrej (Kitak), eden najizkušenejših jadralcev Krmarjeve druščine, čeprav tokrat njegova posadka ni zmagala in sam tudi ni bil poveljnik posadke. "Zadnjih pet let nisem niti stopil na jadrnico. Drugi časi so. A upanje umre zadnje. Za jadranje se vse bolj navdušuje sin, ki je bil tokrat že na naši barki," je razlagal, ko so proslavili drugo mesto na jubilejni Krmarjevi regati.

BOJAN BAUMAN